Dragi moj mali bratec ,
Veš, spomnim se še kako te je mamica klicala »pikica«. Takrat si bil še v njenem trebuščku. Na varnem in toplem, mi je povedala.
Takrat še nismo vedeli kakšen boš in prav zabavno je bilo ugibati kakšne lase boš imel (če jih boš sploh imel) in ali boš kaj podoben meni. Mami je rekla, da boš zagotovo takšen kot sem jaz, samo v fantovski obliki.
Zares je bilo smešno, ko si brcal in so se na maminem trebuhu delali enkrat veliki in drugič majhni valovi. Takrat sem se zelo smejala. Včasih sem se od smeha valjala po tleh, ker je bil mamin trebuh tako čuden. Hecen si bil, bratec moj.
Veš, večkrat sem tudi naslonila uho na trebušček in poslušala kaj delaš, če že kaj govoriš, ali spiš. Božala sem te, ti pela pesmice, ki sem se jih naučila v vrtcu in komaj, komaj čakala, da te bom lahko stisnila kot malega puhastega medvedka.
Vedela sem, da boš prikupen.
In potem en dan mamice ni bilo doma. Povedali so mi, da je odšla v porodnišnico in, da se bo vrnila z lupinico v kateri boš spančkal TI. O tem sva se z mamico že prej pogovarjali ampak, ko je prišel ta dan…
Takrat sem mamico zelo, zelo pogrešala. Pogrešal sem tudi tebe v trebuhu, hkrati pa se veselila, da te bom lahko kmalu pobožala po tvoji dojenčkasti glavici. Mamica mi je povedala, da bom morala biti nežna, ker boš še zelo krhek.
Oh, tako nestrpno sem čakala, da te spoznam.
Veš…
Z očkom sva prišla na obisk v porodnišnico. Ni mi bilo prijetno. Nisem se dobro počutila in strah me je bilo. Nisem hotela biti tam. Želela sem, da gremo vsi skupaj domov, saj je bila mamica oblečena v grdo haljo, ti pa si ležal v postelji in se nisi igrala z mano. Izgledalo je kot, da ti je vseeno zame…
Malce drugače sem si predstavljala kako je imeti bratca. In vsi so mi govorili, da sem sedaj velika sestrica in bom morala pomagati.
Veš bratec. Takrat sem bila jezen nate. Ni mi bilo več zabavno biti sestrica. Želela sem si, da greš nazaj v trebuh in, da je mamica spet samo moja.
Ti pa si bil tam, ležal si, jokal in cvilil in vsi so bili okrog tebe in te crkljali. Saj niso pozabili name ampak…
Nisem bila več samo jaz.
Nekaj časa sem bil žalostna. Želela sem si, da bi bila tudi jaz dojenček…
Potem pa je bilo vsak dan lažje. Jaz sem velika sestrica in ti, buhtelj naš mali se še ne znaš obleči sam, ne znaš si vzeti jogurta iz hladilnika in ne znaš sestaviti stolpa iz lego kock. Jaz pa lahko to naredim. Za oba.
In zabavno je, ko skupaj sediva pod mizo in naju mamica in očka iščeta, midva pa se hihitava in jeva jogurt, ki sem nama ga JAZ vzela iz hladilnika. Ker sem velika.
In vem, da me imaš rad. Ker me objameš in vriskaš, ko se srečava v vrtcu. Ko prineseš knjigico in jo skupaj bereva. Ker se igrava judo. Ker skupaj zaspiva. Ker z roko v roki hodiva, ko gremo na sprehod. Ker se pobotava ko se skregava.
Rada te imam bratec. In nikoli, nikoli, nikoli te nikomur ne dam.
In v resnici si ne želim biti dojenček. Ker dojenčki nič ne znajo.
Za to je treba malo počakati…Čisto malo.
❤️
Vsak začetek je težak. Ampak ga zmoremo premagati in potem…Potem je lepo.
Kako pa je/je bilo pri vas s sorojenci? So bile težave s sprejemanjem novega družinskega člana ali je steklo vse gladko?